Kuža brez imena - premiera pravljice Žige X Gombača

Skupni projekt Prvega program Radia Slovenija in A1 Slovenija prinaša tri nove pravljice, ki ob četrtkovih decembrskih večerih otroke zazibajo v sladke sanje.
Druga v ciklu je pravljica avtorja Žige X Gombača: Kuža brez imena.
Slišali jo boste v interpretaciji dramske igralke Vesne Jevnikar.
Nekoč je živel kuža brez imena.
Velikokrat je bil lačen, velikokrat ga je zeblo …
Pripovedovalka: Vesna Jevnikar.
Avtor besedila: Žiga X Gombač.
Avtor glasbe: Rudi Pančur.
Fonetičarka: Mateja Juričan.
Mojster zvoka: Matjaž Miklič.
Režiserka: Špela Kravogel.
Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole.
Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik.
Cikel pravljic za sladke sanje v okviru projekta Lahkonočnice v oddaji Lahko noč, otroci!.
Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, november 2025.

Dober večer, otraci! Hvala za pozornost.
Nekoč je živel kuža brez imena.
Velikokrat je bil lačen, velikokrat ga je zeblo.
Njegova uta je bila za silo zbita skupaj iz nekaj desk.
Streha je jeseni puščala in večkrat je bil mokr ter premražen.
Po zimi je skozi špranje vlekel hladen in oster veter.
Ko je posijalo močno poletno sonce, mu je bilo vroče.
O, kako je pripekalo!
Njegova veriga je bila kratka, zato se ni mogel umakniti v senco.
Niti odžejati se ni mogel, kajti njegova posodica je bila večkrat prazna, kakor polna.
Pogosto je bil žalosten in spraševal se je, kaj je storil narobe, da z njim tako ravnajo.
Ljudje, ki so ga pripeljali k hiši, niso veliko govorili.
Tudi če je lajal, se jim dobrikal, mahal z repom ali z laježem pogumno varoval hišo.
Tudi če je zatulil od žalosti, osamljenosti in stiske.
Tu in tam so mu prinesli hrano in vodo.
Ob tem so bili tiho ali pa so nerazločno marmrali v svoj brk ter odšli po opravkih.
Nihče ga ni pobožal ali odpeljal na sprehod.
Nihče mu ni rekel lepe besede.

Tako je bilo do nekega poletnega dne.
Takrat je s kolesom mimo njegove hišice prineslo deklico Majo.
O, ti revček, je rekla, ko ga je zagledala.
Očka, poglej, kako osamljeno, pa tako prijazno bit je.
Njen očka se je ustavil in prislonil kolo ob bližnjo ograjo.
Kuža ju je opazoval z praga svoje hišice in takoj sta mu bila všeč.
S tem kuškom ne ravnajo lepo, je dejal.
Revček nima vode, lačen je in lepoglej, ki je biva.
To ni prav.
Deglica je kimala in ga gledala žalostnimi očmi.
Kaj, če bi ga vzela domov, je predlagala čez čas.
Mi bi zagotovo lepše skrbeli zan.
Da bi storili tako?
Z mami vedno pravita, da je treba pomagati tistim, ki to potrebujejo, je bila odločna deklica.
Ta kuža potrebuje našo pomoč.
Prav imaš, se je nasmehnil očka.
Pojdeva domov in se pogovoriva z mamo.
Take odločitve ne moreva sprejeti sama.
Prav, se je nasmehnila Maja.
Na to se je obrnila hkuško brez imena in mu spodbudno rekla.
Kuža, upam, da ti bom lahko pomagala.
Strži še malo, čisto malo.
Stopil je iz ute in zalajal.
Razume, Naju, se je nasmehnila deklica, mu pomahala in se odpeljala.

Tiste noči je težko zaspal.
Pozoren je bil na vsak šum, vsak gib.
Koma je čakal, da se vrne ta prijazna deklica in njen očka.
Prišla sta naslednji dan.
Nista bila sama.
Mami, pogledaj, to je tisti obogi kuža, ki nas potrebuje, je vzkliknila deklica, ko ga je videla.
Srce mu je zaigralo.
Družina je potrkala na vrata hiše, v kateri so prebivali ljudje, pri katerih je živel.
Ti niso rekli veliko.
Nekaj časa so bili tiho, nato so nekaj nerazločno mrmrali v svoj brk ter odšli nazaj v hišo.
Družina je nato šla v kušku, ga odpela z verige in ga spremila v svoj avto.

Kuža ima danes ime. Kepica.
Biva v prijetnem stanovanju, v katerem je po zimi toplo in po leti hladno.
Pri Maji in njeni družini ne piha. Njegovi skledici za vodo in hrano sta vedno polni.
Maja pa ga tudi redno boža in sprehaja.
Kako mu je všeč, ko se podita po travniku in ko zvečer lahko zaspijo v njeni postelji.

Kepica včasih zalaja preglasno, včasih sredi noči in včasih tudi po nepotrebnem.
Ampak tega ne počne zato, ker bi bil lump.
Zaveda se, da so mu Maja ter njen očka in mama pomagali.
Zelo pomagali.
Dali so mu tope v dom, ime, zanskrbijo, kot da je del družine.
Zato jim bo vedno stal ob strani.